I was burning ass…

Dobesedno!

11.09.2014, 03:20

Zakaj dobesedno? Priprave na Logarsko so bile zaključene, le še zadnje razgibavanje v fitnesu sem opravil. V četrtek zvečer. Očitno je vedno tisto, kar je spontano – včasih preveč. Vaje, samo raztegi, nekaj gibov in ena vaja, ki je nisem delal že nekaj mesecev in….

V petek zjutraj “uščipne” v križu, ledvenem delu… Nekaj narobe. Razteg, razgibanje, … Popušča, a čez dan ni bilo vredu…. Dogovorim s svojim maserjem, terapevtom, ki me zadnje leto – poleg Marushke – masira in spravlja v red – z Marko Rakita, Harmonija telesa, za terapijo, pregled, odpravo težave…

Po nekaj gibih in pregledu – diagnoza: zamaknjena križnica.

“Na tekmo grem, uredi.” je moj odgovor. Ultrazvok, pregrevanje, segrevanje križnice. Terapija, “ravnanje”  ali karkoli sma počela in čez 40 minut zaključima. Z njegovo opombo: “Peklo bo. In peklo bo jutri zjutraj, ko boš začel tečt. In vse dokler peče, bo okey.”

6.00 start ultramaratona Logarska dolina. Vse okej. Stečemo. Pred tem se segrejem, raztegnem. Previdno. Vse brez težav, niti ni občutka, da bilo kaj narobe… Po nekaj začetnih metrih, katere sem opravljal previdno, stečemo ob Savinji… Korak se pospešuje, grem v svoj ritem. In tudi postajam “burning ass” alias “hot ass”. Začne se čutiti toploto. “Hej, si rečem, to je dobra rešitev za mrzle zime… Lahko čutiš natural ogrevanje tamzadaj.” 🙂

Dan za tek je bil idealen. Rahlo pršenje na startu v Celju je na 15km in proti 20 km počasi prehajalo v rahel dež. In to je idealno za tek, ki ima dovolj dober tempo. Moja “burning ass” je tudi delovala, a vse do dobrih 25 km, kjer se je začelo čutiti popuščanje vročine…

Na 26 km (Letuš) se srečam prvič z mojima največjima navijačima, staršema. Oskrbim se s potrebnimi sestavinami in grem kar hitro naprej. Tokrat smo tekli po glavni cesti, saj je zaradi narasle vode sama pot ob Savinji od Letuša do Mozirja bila neprehodna oziroma nevarna.

Tek po cesti je moj omiljeni tek. Večina treningov delam na cesti in ko sem stekel – mi je pasalo… A vročina je popuščala in kaj kmalu je ni bilo več čutiti. Takrat je začelo boleti. Tista bolečina v križnici. In boleti je začelo tudi vse ostalo “tam doli okrog”…. V Mozirju, na dobrih 35km se odločim – konec. Konec, ker v nadaljevanju prihaja moj večji izziv in do njega se morem poštimat.

Kljub vsemu je bil lep tek, dober trening.

Sledilo je okrepčanje in pot proti Mariboru.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s