Parenzana oz. Porečanka tek

Ideja teka po Parenzani se je rodila – kot del treninga. Kot del tistega proti čemur stremim in grem. Namen je bil narediti dva daljša zaporedna trening teka, s ciljem delati na fokusu in treningu glave – poglavitna sestavina teka – še posebej, če delaš na daljših etapah ali večdnevnih tekih, je “glava”. Matej M. pravi: “Vse je v glavi!” in od njega sem se to naučil…

Parenzana Trst-Slo-Porec

Trasa Parenzane

O Parenzani / Porečanka (imenovana tudi Pot zdravja in prijateljstva) se lahko prebere več na različnih straneh. Slikica levo prikazuje potek trase od začetka t.j. Trst do konca t.j. Poreč. Sama dolžina trase (uradno) Parenzana je 123 km, dolžine kolesarske steze oz. v mojem primeru tekaške je nekako takole: v Italiji 15 km, Sloveniji 36 km in v Hrvaški 79 km.

Dan 1.

Ob naštudiranju trase, kje začeti, kako speljati prvi in kako drugi dan, kako se oskrbovati – se zapeljem do Ankarana – Adria Camping, kjer se z uslužbenci dogovorim za parkiranje avtomobila v njihovem kampu. Pripravim si vse potrebne stvari v tekaški nahrbtnik, še zadnja hidracija in štart ob 10.00 (petek). Stečem ob obali Ankarana, v smeri severa proti italijanski strani polotoka – odločim se za pot ob obali, tik ob morju… Tečem, segrevam telo in slovenski/italijanski kraji se vrstijo, prispem do Muggie, kjer še grem nekaj kilometrov naprej, vstopim v Trst in se priključim na Parenzano. Tukaj je moj uradni začetek Parenzana teka. Narejenih je do sedaj bilo 18 km.

Slika 1.png

Priprave, ready,… vstop na Parenzano (Trst)

Kilometri se v nadaljevanju hitro vrtijo, pridem nazaj v Slovenijo, kjer tečem po stezi nekje nad hribi Kopra, vse v smeri proti Izoli, Piranu in Portorožu. Vsa trasa je asfaltirana, nekako je urejena za kolesarjenje na “izi”, kar je tudi okey – čeprav sem pričakoval, da bo malo več makadama. Telo mi dela perfect, primerno se hidriram doziram s hrano na določeno obdobje. Srečujem kar veliko število kolesarjev, večinoma družin – katere spet pozno popoldan srečujem, tik pred ciljem prvega dne. Z nekaterimi spregovorim, stavek, dva… Niti ne znam/ne morem zapisati njihovega začudenja, ko omenim, da grem naprej/do konca proti Poreču…ampak “nevermind” – jaz vem zakaj in grem naprej… S svojim vedenjem, s svojim fokusom…

Slika2.png

Nekje nad Koprom, hranjenje, obala med Koprom in Izolo, na koncu pri Sečovljah…

Po šestih urah dela se je pojavila prva “kriza”, samo v glavi – napačna misel, ki je onemogočila nadaljnjo planirano delo. Dokončal zadnje kilometre vse do Sečovelj, kjer sem se preprosto vrgel na leseni pomol ob kanalu in izklopil…izklopil glavo, razmišljanje. Ura 16:45. Dovolj,…ne grem več naprej.

Dan 2.

Noč je bila namenjena hitri regeneraciji – tako telesni kakor miselni. Zbudim se ponoči – hrana, voda in si še vzamem čas za “reset” v glavi. Postavim nov fokus, nov pogled…zapišem in se spravim nazaj v spanje.

Jutranji opravki, priprava stvari za dan 2. in start ob 10.00 – z istega mesta, kjer sem prvi dan končal. Nadaljujem proti mejnemu prehodu, tik za njim zavijem takoj desno (mimo Jorasove hiše, op.) in takoj se začne makadamska/kolovozna pot… Pot, katero vedno rad tečem – klanec, ki je dolg (po pregledu zemljevida cca 7 km) in se lepo vzpenja v hrib, na vrhu klanca se pot nadaljuje ob cesti nekako gore/dole, kar je idealno za delo – delo nog, glave in celotne muskulature. Kilometri se vrtijo, ura teče – prispem do Buje, kjer se nato pot usmeri v nekoliko “necivilizirani del” – pomeni konec poti ob ali skozi vasi, naselij vse do Grožnjana. Grožnjan je tudi postojanka za polnjenje vode in ostalega (pripravim tekočo hrano, popijem kavico, itd). Na terasi lokala srečam nekaj ljudi, ki so me poprejšnji dan srečavali – vsi s kolesi in kateri nadaljujejo svojo popotovanje nazaj proti Sloveniji… Nekak sem jim padel v oči – se sprašujem zakaj?!? Z družino, ki se po kosilu odpravlja kolesarit nazaj proti Sloveniji poklepetam; poznajo pot v smeri Poreča in ne morejo verjeti, da grem tja tečt… Pač – grem svojo pot, vem zakaj.

Slika3

Sečovlje start, v klanec na hrvaški strani, via Buje, Buje, Grožnjan

Po pol ure počitka in oskrbe nadaljujem naprej – pot se skozi nekaj tunelčkov polagoma spušča, prehaja iz ovinka v ovinek, preči nekaj sotesk z mostovi in tako traja vse do Livade (cca 20 km). Nov postanek -privoščim si kavico in pivo, srečam skupino Slovencev ponovno… Ista zgodba, ki jo ponavljam že cel dan…I do Nevermind 🙂

Nadaljujem pot po ravnini, nekaj kilometrov – in preko doline, ki loči severni del in južni del tega področja; preko doline se nadaljuje pot v klančine, ki nekako obkrožajo mesto Motovun in katerega naselbino z obzidjem na vrhu hribčka spremljam, opazujem med tekom kar neko obdobje – z različnih pogledov in strani. Pot iz Motovuna in Vižinade je nekako najboljša v obeh dneh – telo je šlo že preko meje, fokus dela na 101% in dogodki, ljudje, ki sem jih na tej trasi srečaval – so naredili najlepše spomine teka. Prisrčnost domačinov, pogovori in pogostitve so naredili malo zamude, ampak so mi pogovori dali energijo in elan za naprej – vse do cilja, ki je še bil nekako dobrih 20 km oddaljen.

Kakorkoli, focus je delal ves čas ( z trenutkom prvega dne), noge in muskulatura so delale, miselnost je dobila vse potrebne zaključke in trening je šel proti zaključku. Zadnji kilometri so se odvili po asfaltirani cesti, lovil svetlobo, deloma tudi zaradi slabih označb v zadnjih kilometrih Parenzane in tako naredil tudi nekaj dodatnih kilometrov – toda I love asfalt… 🙂  Poreč je bil dosežen 19:57.

Slika4.png

Dolina pred Motovunom, nekje, 100 km Parenzane, pogled iz Vižinade, …obala Poreč 19:57

Slovenija, Italija in Hrvaška – hvala. Parenzana I have fa***ng managed U!

Skupaj narejenih: dan 1.: 67 km; dan 2.: 87 km – skupaj: 154 km

Še zaključek:

Namen tega planiranega treninga je bil preprost. Ugotoviti, dobiti odgovore. Odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljam v zadnjem obdobju in so vsa vezana na planiran dogodek – vse je fokus in inspiracija tega.

  1. Ali sem sposoben teči dva daljša trening teka zaporedoma?
  2. Je telo sposobno – se zna regenerirati?  Je glava dovolj pripravljena – se zna skoncentrirati (spet)?

Odgovori so: DA.

Na koncu ostaneš/si vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavljajo ali se ustvarjajo okrog tebe. Obvladaš okoliščine – obvladaš miselnost – obvladaš telo. Narediš delo. Soo simple it is. Recimo…

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s