Gibanje 2

Gibanje se je začelo s torkovim gibanjem na relaciji Velenje – Maribor, nadaljevalo z gibanjem z vitezi v četrtek in petek v Olimju, končalo se kot vikend gibanje s treningom – fitnes, tek in plavanje. 

 

Sedoč v soboto zvečer / in nedeljo dopoldan / in nedeljo popoldan za pisalno mizo se mi prepletajo misli, občutki, zaznave… Obveznosti, treningi, razgovori, sestanki, druženje in gibanje z malimi vitezi, petkova večerna plesna predstava Življenje je vrednota v Mariboru, vikend aktivnosti doma, vikend treningi; vse to je nekako prepleteno v en kolobar. Kolobar, klopčič – ki se zapleta, želi se razvozlati, ubesediti. Če bi se postavil izven sebe in v nekoga, ki bi odprl zgornji glave, bi videl buhtenje vulkana v njej. Vse to je razmišljanje, besede, občutki, ki želijo biti zapisani.

Torkovo zgodnje jutranje bujenje.

Oblečem tekaško odpravo, stopim ven in stečem. S prvimi koraki začutim, da ni to to. A namen in cilj je določen, grem v lahkoten korak, tek, začetno ogrevanje… Čez ulice Velenja in naprej. V vinskogorskem klancu dobim ritem, a telo se mi pregreva. Prehitro se pregreva – ne funkcioniram. Kaj se dogaja, kje so težave, kako urediti? Ura je šele 5:30, narejenih je cca 4 km, do zadanega cilja še morem narediti nekaj kilometrov vendarle… Odklopim. Odklopim zaskrbljujoče razmišljanje, vklopim svoje razmišljanje pregleda. Pogledam vase, opazujem vsako delovanje muskalture, sestavo delovanja telesa. Pogledam korak, ki ga delam. Odmislim vse in fokus usmerim naprej, v naslednje kilometre. V namen in razlog dosega cilja. Tečem, urejam ritem. Odcep za Dobrno, odletim v klanec, stečem navzdol, tečem mimo Dobrne. Sledi nekaj vasic vse do odcepa na glavno cesto v smeri Celja. Prvi postanek je narejen na Petrolovi črpalki v Arclinu s kavico in vodo. “Moram to odteči, ima pomen in namen. Ni je stvari, ki bi me lahko ustavila. Vse je v glavi“, si pravim. Narejenih je slabih 24 kilometrov. “Poskrbi za delovanje telesa, dovolj pij in dovolj hitro jej“, vstanem in odtečem naprej. Odtečem naprej v smeri Zadobrove in Goričice, nekaj klančin, ki gredo kar lepo pod noge. Po še slabih desetih kilometrih je na vrsti prva resna hrana: tekoči proteini, rogljiček, kavica za sladico. Stečem naprej v smeri Ponikve, kjer se pokažejo prvi sončni žarki iz meglic. Ponikva. Narejenih je bilo kar nekaj klancev, ki so pa vsi stekli pod noge, brez hoje, brez zmanjševanja ritma. Frekvenca korakov je bila na planirani, željeni frekvenci. Odmislil sem vse, kar ni v sklopu mojega fokusa. Misli so usmerjene v cilj. V cilj gibanja, gibanja za male viteze in za sporočilo. Na pol poti med Ponikvo in Poljčanami, v gozdičku, je prva resna pavza za hranjenje. Moja hrana, moje gorivo. Jem, razmišljam. “Če uspem s sporočilom spraviti v gibanje vsaj eno osebo, bom srečen. S sporočilom in povabilom na predstavo – me razumejo, zakaj to počnem? Je dovolj očitno? Sam ne znam narediti zapisa, ne znam prikazati z nobeno sliko, kakšno gibanje in kakšno predstavo izvajajo plesalci…”. Telo črpa hrano, čutim. Narejenih je slabih 54 kilometrov. “Bodo me mali vitezi sprejeli, bom znal narediti povezavo, jim vliti dovolj poguma, da se odprejo? Želim si to…”. Nadaljujem s tekom, proti Poljčanami, skozi Poljčane, v klanec za Poljčanami v smeri Laporja. Zadnji resni klanec, nato sledi pot navzdol v ravnino. Laporje, nekaj vasic, Črešnjevec, Sp. Polskava, Fram. Ravnina, stiskam zadnje atome moči – vem, da sem na cilju, da je namen dosežen. A je v glavi tudi velika praznina, fokus je pošel. Odtečem še zadnje kilometre s ciljem pred Narodnim domom v Mariboru. Izsesan, se vsedem v avto in zaključim torkovo gibanje.

Misli o gibanju so nastale 10 minut po končanem teku. Preplet vsega razmišljanja…

Sledi čas za regeneracijo, hranjenje, počitek. Počitek, urejene misli so vedno najbolj pomembne po gibanju. Energijo, ki jo vlagam v gibanje najhitreje pridobim nazaj z aktivnim počitkom.

Posnetek zaslona (17)

 

Sreda je bil dan za poslovne in osebne zadeve, ki jih urejam, moram urediti. Dopisi, sestanki, razgovori.

Četrtek, prihod zgodaj zjutraj v terme Olimje, srečanje z malimi vitezi. Z nekaterimi se že poznamo, pozdravimo, Marjeta me objame. Ostali me opazujejo, pozdravijo zadržano. Odpravijo se v dvorano, vzamem stvari in – ko stopim v dvorano, obstojim… Vauuu, toliko jih je prišlo, zaradi mene? “Hvala vam“, si rečem v mislih in stopim v ospredje. Začenjam s pogovorom, iščem stik, zanimanje. Poslušajo. Nadaljujem sproščeno s  pripovedovanjem – o moji zgodbi, o spremembi, gibanju. In izrazom, kaj si želim. Želim doseči z gibanjem, za njih. Za kogarkoli. Poudarim, da je namen gibanja vsakodnevno si vzet nekaj minut zase, za svoje dobro počutje in zdravje.

CAMERA

Naredimo osnovno razgibavanje, vaje, gibanje. Nekaj jih izrazi tudi, da bi radi tekli z menoj. Po razgibavanju se odpravimo ven, v park pred hotel, kjer vsi naredimo kratek tek okrog majhnega ribnika. Občutek gibanje za male viteze – fenomenalen. “Razumejo, želijo si. Srečen sem…“, je pogovor s samim seboj. Pohvale vredno, za njihov trud in razumevanje pomena le-tega. Postaja mi toplo, v srcu… Po tem ogrevalnem teku gredo na sprehod; nekaj posameznikov pa z menoj na tek, tek po poteh okrog hotelskega kompleksa. Naredimo dva kroga in vse skupaj dobre 3 kilometre teka, gibanja, z pogovorom med samim tekom. Spoznavamo se…

 

Opravim svoj del tekaškega treninga, izkoristim lepo vreme in čudovito okolje term Olimia. S planiranim tempom teka naredim še 12 km treninga.

Z malimi vitezi se zberemo še popoldan po kosilu, na kavici in klepetu, druženju. Pogovor je splošen, spoznavanje s posamezniki. Mala vitezinja Vesna me preseneti, preseneti z izjemno sliko, ki jo je ustvarila zame. V bistvu je ustvarila mene. “Hvala ti Vesna“, jo objamem in vem, da je to tisto, kar sem želel vnesti v to idejo gibanja – poleg samega gibanja spoznavanje, druženje in gradnjo prijateljskih vezi.

Gibanje mali vitezi 4

 

Petek, zgodnje jutro. Sestanek na občini Podčetrtek, srečanje, ki je dala hitro potrditev občine in župana g. Misje za sodelovanje in sodelovanje s pripravo enega dnevnega maratona v sklopu projekta 42/42 – 42 maratonov v 42 dneh v njihovi občini. Čutim, da župan razume. In to je tisto, kar iščem po Sloveniji – razumevanje, videnje možnosti sodelovanja, same pobude s strani občin/občinskih uprav, da lahko s sodelovanjem pri projektu pripomoremo skupaj vsi – mali vitezi, občani, okolica in širše. Nažalost, razumevanje ni takšno povsod… Ura je 8.00 – skočim v vodo, v bazenu term Olimia. Do 9. ure naredim svoj plavalni trening, ki sem ga prilagodil situaciji (oblika bazena, temperatura vode). Kuri me, pregrevam se, a vmes pijem… Naredim dobrih 1400 m, z nekaj tehnike plavanja vmes. Malo pred 9. uro pridejo mali vitezi. Naredimo osnovno ogrevanje in raztegovanje v vodi, nato se prepustimo plavanju. Vmes je veliko pogovorov in druženja.

 

Popoldan se še vsi zberemo skupaj v predavalnici, kjer se jim s par stavki in občutki, ki so v meni, zahvalim. Za prijetno druženje, gibanje, razumevanje in za njihov trud in čas. Poslovimo se… moja pot se nadaljuje naprej v Maribor, kjer je zvečer plesna predstava Življenje je vrednota. Ples je del gibanja za male viteze…

Gibanje mali vitezi 10

 

Sobotni dan je dan za dvojni trening. V zgodnjem popoldnevu, takoj po kosilu naredim kratek, aktivizacijski tek. Narejenih je 8 km v zmernem tempu, kot priprava na večerni fitnes trening. Po teku se primerno hidriram, pripravim za kasnejši aktivni trening. Sem v obdobju pripravljalnega fitnes treninga, kateremu sledi resni stopnjevalni trening, vse do pomladi.

Po dobri uri treninga si vzamem čas, za izrek besed v filmčku, za misli, ki so še vedno v meni. Gibanje je tisto, kar se mi prepleta v mislih, ga čutim in ga izvajam. Želim ga izvajati z njimi, z vsakomur, ki bo razumel/razume pomen in namen le-tega.

 

Nedeljski dan preživim ležerno, s pisanjem, razmišljanjem in branjem. Popoldan naredim še svoj plavalni trening v bazenu v Velenju in tako zaključim svoj tedenski ritem.

 

Občutki ostajajo, jih imam v sebi in to bo del mene. Del mene, ki bo mi dalo novo energijo za nove enote gibanja, za delo na projektu 42/42 in pripravo vsega potrebnega do začetka. Kolobar, klopčič se je razvozlal, ubesedili v zgornjem zapisu. Nekaj misli je tudi v dveh filmčkih. A ostaja še veliko neizrečenega, nezapisanega. Vulkan v meni še bruha… Veselim se že novega srečanja z malimi vitezi, kjer bomo nadgrajevali vse kar smo si ustvarili v Olimju.

Gibanje, se nadaljuje. Gibanje za male viteze.

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s