Vera

Vera je vse. Vera vase.

Svojo zgodbo in svoje zmage gradim na viziji, v zamisli, ki jo nato zrealiziram in zapeljem do konca. Vse to pa temelji na močni vizualizaciji, motivaciji in veri – veri v tisto, kar vidim nekje, nekoč kot končni cilj.

lj-maraton2-1.jpg

Vir: osebni arhiv

Pogledujem nazaj. Vzel sem si čas za utrnitev misli, čustev in videnja po zaključku projekta. Vmes je nastal še veseli družinski dogodek…


Spominjam se svojega razmišljanja za nazaj. V čas, v tisti trenutek ko sem prestopil ciljno črto na trgu v Velenju in v potek dogodkov tistega večera.

Spominjam se svojega razmišljanja še nekoliko nazaj – v čas samega izvajanja projekta, v čas dnevnih dogodkov, od kraja do kraja, od dnevnega dogodka do dnevnega dogodka in še malo nazaj.

Spominjam se svojega razmišljanja in svojega delovanja – v čas, ko sem najavil izvedbo dobrodelnega projekta. Ko sem najavil, kaj bom odtekel, na kakšen način bom odtekel in zakaj bom odtekel.

In spominjam se svojega razmišljanja tistega trenutka, ko je sama ideja o projektu nastala v moji glavi – ko se je utrnila, porodila zamisel o odtečenih dvainštiridesetih zaporednih dnevnih maratonih.

Od tega trenutka, ko zapisujem te besede pa do trenutka rojstva ideje je nastalo toliko misli, čutenj, razmišljanj, da – če bi hotel vse zapisati in vam razodeti bi nastala večdelna kronološka knjiga. Ta knjiga nastaja, nastajajo zapisi, katere bom spravil v čitljivo obliko.


Neštetokrat sem vizualiziral prihod na cilj, prihod preko ciljne črte. Neštetokrat v zadnjem letu pred projektom. Med treningom, med težkimi tekaškimi treningi sem si vstavil sliko prihoda na cilj. In jokal. In tekle so solze. Tekle so solze med samim treningom, medtem ko se je proces treninga stopnjeval… Neštetokrat sem tekel na progi zadnjega maratona, postavil sem se v trenutek, kako tečem na tisti večer zadnjega tekaškega maratona. In tekle so solze. In jokal. Jokal med tekom po tej progi, jokal v zadnjih metrih skozi ulice Velenja. To sem vedel samo jaz, skrit za masko in tekaškimi očali.

A zadnji dan ni bilo tega. Ni bilo solz. Ob prestopu ciljne črte. Močna vizija in vera me je gnala naprej. Dokončal sem projekt, prestopil ciljno črto, a solz ni bilo. Bila je močna vizija. Vizija, ki presega meje projekta. Vizija po… In potem je bil objem nje. Nje, ki mi je stala ves čas ob strani; nje ki je razumela, kaj želim doseči; nje, ki je kljub visoki nosečnosti tekla zadnje metre ob meni. Nje. In takrat sem spustil solzo, dve, tri. Njej sem zaupal se zjokati… “We fuck’n did it!” je bila misel in sledil je poljub.

Vera je vse.


Okrog mene otroci. Tisti najmlajši, ki so prišli s starši. Osnovnošolci. Srednješolci. Mladina. Tečejo. Nekateri tečejo naprej, nekateri ob meni. Nekateri tečejo krog, dva, pet kilometrov; nekateri tečejo deset minut, pol ure, eno uro. Razumeli so. Uspelo nam je. To je tista vizija, ki sem si jo zastavil. Uspelo mi je. Uspelo zaradi tistih posameznikov v lokalnem okolju, ki so razumeli, kaj želimo s tem projektom narediti. Narediti gibanje.

Okrog mene vitezi. Zaradi njih tečem. Njihove zgodbe so moja motivacija in vera. Spominjal sem se tistega trenutka, ko smo se prvič spoznali. Trenutka, ko sem nekatere prvič videl na odrih plesnih predstav Življenje je vrednota.  Spominjal sem se trenutka, ko sem držoč Tadejo za roko stopal proti dvorani, se postavil pred njih in jim povedal kdo sem, kaj želim narediti. Narediti za njih. In sprejeli so. Oddahnil sem si. Začeli smo graditi odnose. Spominjal sem se vseh pogovorov z njimi v zadnjem letu. Vseh njihovih življenskih zgodb. Spominjal sem se vseh delavnic na katerih smo izdelovali izdelke. Ustvarjali gibanje za male viteze. Mnogi med njimi so ustvarjali gibanje na dogodkih, vsak na svoj način. Mnogi so tekli, hodili, se gibali. Mnogi so navijali zame in me spodbujali. Hvala vam za to. Uspelo mi je. Uspelo zaradi samih malih vitezov, ki so začutili.

Okrog mene dogodki. Okrog nas, ki tečemo na pripravljenih progah so dogodki s programom mažoretk, ansamblov, plesnih skupin, športnih klubov, udejstvovanja drugih društev in organizacij. Vsi ustvarjajo gibanje na svoj način. Okrog mene dva dogodka večje rekreativne razsežnosti, kjer smo bili del njihovega programa – Bovec maraton in Konjiški maraton. Dva srčna organizatorja, ki sta sprejela in podprla idejo teka za male viteze na njihovem dogodku. Prečudovito okolje v Bovcu, množica tekačev, ki so me spodbujali k cilju. In fenomelnalno vzdušje, proga in organizacija Konjiškega maratona. Ogromna množica gledalcev je spremljala zadnje kilometre ob bučnem spodbujanju uradnega napovedalca. Dva dogodka, ki ju ne bom nikoli pozabil. Nikoli. Pripravljeni dogodki z mnogimi udeleženci so bili nagrada za ves moj trud. In ti pripravljeni lokalni dogodki so trud vseh tistih posameznikov, tistih srčnih ljudi, ki so razumeli, kaj želimo s tem projektom narediti. In ti srčni ljudje ostajajo ob meni. V meni. Uspelo nam je.

Okrog mene ljudje. Prijatelji, obiskovalci, podporniki, športniki in sprehajalci. Mnogi med njimi so prihajali na dogodke, da nas pozdravijo, spodbudijo. Nekateri med njimi postavljajo vprašanja. Vprašanja, ki jih si nisem dovolil slišati. Polna negativizma, polna nezaupanja… Za njih. Bil sem v svoji zgodbi, zgodbi, ki je temeljila na dveletni pripravi in v zgodbi, v kateri sem bil 100% mentalno pripravljen. “Kaj jem? Me kaj boli? Sem nor? Zakaj to počnem? Je to mogoče? Kako se mu da? Ali sem vredu?”… in tako naprej. Slišal sem, a nisem slišal. Moje misli so bile skoncentrirane na samo eno. Dokončati. Svoje ekstremne tekaške razdalje premagujem samo s psihološko-miselno pripravljenostjo. Kot sem že rekel: “Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine – obvladaš misli – obvladaš telo – opraviš delo”. Zato sem v svojem svetu. Zato morda ne vidim, slišim okolja. Vse do trenutka, ko naredim delo. A takrat se misli že preusmerjajo v naslednji dan… Mnogi prijatelji so bili glavna opora na dogodkih. Prihajali so na različne konce Slovenije in skrbeli zame in za Tadejo. Hvala vam.

Vera je vse.


Prvi zapis o izvedbi projekta in prvi odzivi. Bilo je tam v zadnjem delu leta 2016. Takrat je bila vizija že razdelana. Vsak delček športno-dobrodelnega projekta sem imel postavljen na svoje mesto. Le še lokacije sem moral najti. Predstavitve, pošiljanje dopisov in predstavitve projekta. Nešteto ur in kilometrov vloženega dela. Osem mesecev dela, vožnje od predstavnikov občin do predstavnikov občin. Doživel sem ogromno zavrnitev, ogromno ne-jev. Tudi takih, tudi od takšnih ljudi, ki jih v slovenskem prostoru poznamo kot “ljudi, ki delajo za ljudi” – a ravno ti ne-ji so me gnali naprej. Doživel sem ogromno negativnih pripomb, da je to nemogoče. Dobil sem ogromno negativizma, da je to “nezdravo”. Dobil sem ogromno negativne energije tistih, za katere sem pričakoval (in si tudi želel), da bi me podprli, da bi bili zraven.

In sestavil sem zemljevid tekaških dogodkov. In sestavil sem vse mozaike sestavljenke, tiste sestavljenke, ki jo sedaj gledamo nazaj kot izvedeni športno-dobrodelni projekt.

Pri vsem tem sedaj, ko pogledujem nazaj, si želim, da bi za takrat imel moč, moč s katero bi lahko konfrontiral vsem tistim ne-jem “ljudi”. Da bi imel moč, da bi uspel jim predstaviti čez kakšne poti še bom šel, bom moral iti, da bomo lahko dokončali projekt. Poti načrtovane prehrane, poti načrtovane trenaže, ki se bo od obdobja do obdobja stopnjevala. Poti mentalne-psihološke priprave mene kot osebe. Poti organizacije vseh dogodkov in celotne infrastrukture (prevozi, spanje, oskrba ipd). A to moč sem ohranil zase. Za izvedbo vseh poti, za vse treninge, za vse vrste trenažnih procesov, ki sem jih že izvajal in kateri so še sledili do začetka projekta. Da bi imel moč, da bi jim lahko pokazal, kakšne spremembe bomo naredili na mnogih ljudeh z izvedenimi dogodki. Spremembe v njihovem razmišljanju, v njihovem delovanju, v njihovem gibanju. Želim si, da bi imel moč, da bi jim lahko prikazal koliko otrokom, ljudem, posameznikom bomo spremenili življenje, da jih bomo malce “brcnili v tazadnjo”… Skozi moč sem takrat moral graditi svojo vizualizacijo, svojo mentalno trenažo. Vera je bila vse.

Želim si le, da bi konfrontiral le eni osebi – iz preveč močnega razloga. Na predstavitvi projekta, ko sem stal na odru pred več kot 300 dijakinjami in dijaki, me je na koncu predstave prišla ogovorit profesorica, oseba iz zdravstvenih krogov. Čutil sem to negativno energijo, ko je že prihajala skozi množico vseh navzočih proti meni. Na vsak način je želela me prepričati, naj si vendarle uredit še kakšno dodatno zdravstveno zavarovanje, kajti le-tega bom potreboval… In kaj je ta preveč močen razlog? Razlog, da takšna oseba poučuje mladino, da ne vidi vseh potencialov, ki jih mladi imajo. Da namesto pozitivne spodbude, motivacije skozi učne procese vliva “obzidja”, gradi prepreke pri mladih in poudarja vse nevarnosti življenja. Da takšna oseba lahko zruši mnogo mladih sanj, ki jih vsi mi nosimo v sebi. Ta močan razlog je lahko ključna točka v razvoja, usmeritvi mladine. Vse je mogoče – vsak lahko doseže vse, če le dovolj trdno dela, gradi svojo vizijo in dobi le malček spodbude, pozitivne usmeritve. Vera v njih je vse… Nasmehnil sem se, se zahvalil za pogovor, v mislih sem bil v svoji zgodbi.

In sestavljal sem sebe, mozaik za mozaikom. Vsi, ki so bili ali so le nekoliko toliko boljši rekreativni tekači vedo, kaj pomeni odteči dolžino maraton. In vedeli so, kaj je pomenilo, ko sem odločen bil odteči dvainštirideset zaporednih dolžin maratona. Norost… Zame ne. Zame le izziv, iskanje meja svojega telesa. In sestavljenje poti skozi trenažo do tja. Sem zagovornik, da je telo “unlimeted”, zmožnjo neverjetnih obremenitev in izzivov. A mora biti dovolj dobro pripravljeno. To je zgodba prepleta treningov, ki sem jih izvajal nekje dobro leto in pol, z vsemi ciklusi sestavljanja treningov. Ti treningi so v najbolj obremenjeni fazi bili izvedenimi z devetimi enotami na teden, pri čemer sem vedno imel en dan za počitek. Vzporedno s tem sem pripravljal svojo glavo, izvajal sem mentalni trening. Ta je najbolj ključen. Če ni glava pripravljena, telo popusti. Popusti že na pet kilometrskem lahkotnem teku. In, če sedaj to prenesemo na dvainštirideset dni, na dvainštiridesed dolžin maratona? Vse je v glavi.


Vir: Večer - Tina Murko Gajšek

Vir: Večer – Tina Murko Gajšek

Moja zgodba in moja zmaga. Ko sem dvignil ščit na cilju v Velenju, sem doživel novo močno vizualizacijo, motivacijo, vero – videl sem nekaj, nekje kot končni cilj. In gradim novo zgodbo.

Vera je vse. Vera vase.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s